Mednarodni dan invalidov: Priložnost za diskurz o “enakih možnostih”, ki to niso!

Danes, 3. decembra, že 31. leto zapored obeležujemo prav poseben dan. Dan, posvečen ozaveščanju, razumevanju in spodbujanju vključevanja posameznikov in posameznic z invalidnostjo na vsa področja družbenega življenja in udejstvovanja. Danes razmišljamo o mejah, ki jih invalidnost postavlja pred posameznike in posameznice, hkrati pa slavimo premike, s katerimi rušimo te meje. Mednarodni dan invalidov nas spomni, da se moramo skupaj zavzemati za družbo, kjer vsak posameznik oziroma posameznica lahko najde svoje mesto in skupaj tudi prispevati k njenemu razvoju.

Na to, kako pomembno je, da presežemo predsodke in sprejmemo raznolikost, ki oblikuje naš svet nas spomni dejstvo, da se več kot 15 % svetovne populacije (kar predstavlja več kot milijardo ljudi) zaradi invalidnosti sooča z ovirami, ki v svetu enakih priložnosti in številnih iniciativ vključevanja, ne bi smele več obstajati. To le dodatno dokazuje pomen nadaljnjih prizadevanj za ustvarjanje okolja, ki omogoča vsem ljudem, ne glede na njihove omejitve, polno in aktivno sodelovanje v družbi!

Invalidnost je globalni izziv, ki ne pozna meja. Ljudje s posebnimi potrebami se dan za dnem soočajo z raznimi ovirami in so se primorani še vedno boriti za priznavanje, enakost in vključenost v vse aspekte družbenega življenja.

V Sloveniji se ti izzivi izkazujejo predvsem na treh področjih:

– brezposelnost in trg dela: Kljub prizadevanjem za spodbujanje zaposlovanja invalidov v Sloveniji, se še vedno srečujemo s problemom brezposelnosti. Premagovanje predsodkov in ustvarjanje prilagojenih delovnih mest ostaja ključno za vključevanje invalidov na trg dela;

– (ne)dostopnost javnih prostorov: Omejitve dostopnosti javnih prostorov in infrastrukture ostajajo izziv. Visoki pločniki, pomanjkljivo označena prehodi za pešce in neprilagojeni objekti otežujejo vsakdanje življenje invalidov. Najbolj zaskrbljujoče je posebno poročilo Varuha človekovih pravic o dostopnosti centrov za socialno delo, letnik 2022, ki navaja, da vsi centri za socialno delo v Sloveniji, še vedno niso dostopni za gibalno in senzorno ovirane osebe, nekateri so brez parkirišč za invalide, drugi brez ustrezno prilagojenih sanitarij, so brez taktilnih oznak za orientacijo slepih in slabovidnih itd.,

– zdravstvena nega in rehabilitacija: Kljub obstoječim zdravstvenim sistemom, se invalidi včasih soočajo s težavami pri dostopu do specializirane zdravstvene nege. Pomanjkanje prilagojenih programov rehabilitacije lahko vpliva na njihovo kakovost življenja. Znano je tudi, da so osebe z invalidnostjo manj vključene v presejalne in preventivne programe, kar pomeni, da so deležne slabše kakovosti zdravstvenega varstva. Obstaja pa še en aspekt problematike tega področja, kot se razkriva v raziskovalnem delu s Fakultete za zdravstvo Angele Boškin iz leta 2019, in o katerem se premalo govori – to je odnos študentov in študentk zdravstvene nege do oseb z invalidnostjo. Tematika invalidnosti namreč ni vključena v učne načrte in v študijsko prakso, zato je zaradi manjka znanja, odnos študentov in študentk do pacientov in pacientk, ki so invalidne osebe, drugačen (npr. nimajo znanja in orientacije o ustreznem načinu komunikacije, če je pacient oziroma pacientka gluha; pri zdravstveni obravnavi osebe, ignorirajo njeno invalidnost, ker ne vedo kako postopati in se počutijo neprijetno itd.).

Na globalni ravni pa:

– dostop do izobraževanja: Mnoge države se še vedno spopadajo s pomanjkanjem prilagojenih izobraževalnih programov za invalide. Dostop do visokokakovostnega izobraževanja ostaja ključen za razvoj posameznika in enakopravno sodelovanje;

– stigma in diskriminacija: Mnogi invalidi se soočajo s stigmatizacijo in diskriminacijo, tako na osebni kot tudi na institucionalni ravni. Zavedanje in izobraževanje sta ključnega pomena za spreminjanje družbene percepcije invalidnosti.

– dostop do tehnologije: V digitalni dobi dostop do tehnologije postaja vse pomembnejši. Invalidi imajo pogosto izzive pri uporabi tehnoloških rešitev, ki bi jim lahko potencialno olajšale vsakdanje življenje.

Vse te izzive je pomembno obravnavati z ozaveščanjem, izobraževanjem ter oblikovanjem politik in praks, ki bodo invalidom omogočile boljše življenje in polno sodelovanje v družbi. Danes se spomnimo ne le dosežkov, temveč tudi nalog, ki še čakajo na nas, da ustvarimo bolj vključujočo in podporno družbo za vse.

Na današnji dan se moramo spomniti, da se skupaj MORAMO boriti za svet, kjer invalidnost ne pomeni ovire, temveč bogastvo raznolikosti!