Gluhoslepota še vedno išče svoje mesto v zakonodaji

Gluhoslepota je okvara dveh čutil – vida in sluha, hkrati, ki lahko nastane že ob rojstvu ali pa v katerem koli drugem obdobju življenja. Gluhoslepota ne pomeni samo popolne gluhote in popolne slepote, lahko gre tudi za druge variacije znotraj gluhoslepote, na primer popolna gluhota in slabovidnost. Gluhoslepa oseba težko nadomešča okvaro dveh glavnih čutil (vida in sluha) z uporabo drugih čutil, medtem ko recimo slepa oseba lahko mnogo bolj uspešno nadomešča izgubo vida s sluhom in drugimi čutili. Gluhoslepa oseba se lahko sporazumeva samo na poseben način, ki temelji predvsem na dotiku, torej na fizičnem kontaktu in to zgolj z eno osebo hkrati, ki pa mora biti usposobljena za komunikacijo v znakovnem jeziku in za druge prilagojene komunikacijske tehnike za gluhoslepe.

Gre za izjemno specifično in občutljivo samostojno skupino invalidov (z lastnim jezikom, kulturo in organizacijo), ki še vedno, kljub pobudam strokovne invalidske organizacije gluhoslepih, Zagovornika načela enakosti in Varuha človekovih pravic pristojnim organom, ni našla svojega mesta v slovenskem zakonodajnem prostoru.

Slednje v konkretizaciji pomeni, da gluhoslepi nimajo pravice do tolmača za gluhoslepe pred pristojnimi organi; nimajo pravice do posebne, njim prilagojene obravnave in vključitve v vzgojno izobraževalne procese; nimajo pravice do podporne osebe (kar ne gre enačiti s pravico do osebne asistence); nimajo pravice do brezplačnega učenja jezika gluhoslepih itd. Potrebe gluhoslepih niso enake potrebam gluhih ali slepih, zato pravice, ki jih zakon priznava posebej samo gluhim in posebej samo slepim, ne omogočajo ustrezne obravnave, položaja in uresničevanja ter razvijanja potencialov gluhoslepih oseb v družbi. Gluhoslepa oseba se po trenutno veljavni zakonodaji lahko opredeli ali samo kot gluha ali samo kot slepa in uresničuje svoje pravice zgolj na tej podlagi. Stop diskriminaciji!